Ko pogledam nazaj, sem res vesela za nosečnost, ki sem jo preživljala in jo še preživljam. Brez prevelikih fizičnih in psihičnih stresov, aktivno, brez bolečin, bolniških odsotnosti in brez potrebe po veliko počivanja in omejevanja. Vseeno pa je vsako trimesečje, če ne kar vsak teden malo drugačen od drugega. In v zadnjem trimesečju resnično opaziš, da se telo samo od sebe prične pripravljati na porod. In opozori tudi tebe, da se ta čas prav zares bliža. Še pred dvema tednoma sem se počutila, kot da trebuha sploh nimam, saj sva se tako navadila eden na drugega, da sem prav uživala. V zadnjem trimesečju, ko pa se trebuh izrazito poveča, se pojavijo tudi nekateri izzivi povezani s tem - oblačenje in predvsem obuvanje, obračanje ponoči in celo srečevanje na hodniku, ko čisto nepričakovano s trebuhom “zadanem” ob osebo, ki mi gre nasproti. Zadnjič sem se znašla celo v situaciji, kjer sva se na hodniku srečali dve nosečki - očitno sva obe precenili svojo širino in se za trenutek “zataknili” s trebuščki. In se na koncu tudi iskreno nasmejali.

Tudi vadba in gibanje na splošno postaja večji izziv. Kljub temu pa ohranjam redno prakticiranje nosečniškega pilatesa, sprehode, jutranjo kratko vadbo in vaje za medenično dno. Verjamem, da mi bo vse to pomagalo pri vsakodnevnem (in tudi nočnem) druženju z novim družinskim članom. In predvsem k hitrejši regeneraciji po porodu.

Kar se prav tako spremeni v zadnjem trimesečju, je količina in intenziteta brc. V 32. tednu naj bi te dosegle vrhunec. Moram priznati, da v tem res uživam. Ja, včasih je malo boleče, po drugi strani pa tako fascinantno, da se tega nikakor ne morem naveličati. Na srečo imava z malim kar usklajen ritem - z energičnim brcanjem in rekreacijo me pozdravi zjutraj in predvsem ob večernih urah, ko z veseljem samo opazujem premikajočo žogo in si predstavljam, kaj se dogaja za steno trebuha. Ponoči (in ob tem stavku močno trkam na les) imava kar usklajeni uri - zaspiva okrog 10ih in se do 6ih med tednom oziroma do 8ih med vikendom ne pustiva motiti. Vem, da se bo ritem že prej kot čez dva meseca spremenil, sem pa hvaležna za vsako noč, ki jo v tej pozni nosečnosti brez problema prespim.   

Tretje trimesečje je tudi čas, ko se počasi začneš pripravljati na porod. Verjamem, da smo si nosečnice različne in da se nekatere počutijo bolje, če ne vedo vsega oziorma vedo čim manj. No, zame velja ravno obratno, že od nekaj sem taka, da več kot vem o nečem, bolje se počutim ter bolj pripravljena in samozavestna sem. Zato sem se enake taktike poslužila tudi glede poroda. Pričela sem s prebiranjem literature o porodu, udeležila pa sem se tudi že prvega izobraževanja priprav na porod. Pri vsem se mi pridruži tudi Nejc, zdi se mi pomembno, da greva skupaj čez to, saj bo med porodom ravno on moja največja opora, o tem sem prepričana. Ker pa sva oba psihologa, bova preizkusila tudi medicinsko hipnozo. Kmalu naju čaka prvo izobraževanje in videla bova, ali je to tisto, kar iščeva. Jaz si predvsem želim najti način, da bi se med porodom znala sprostiti in z različnimi tehnikami (dihanje, vizualizacija, meditacija) zmanjšati bolečino. Nejc pa bi me pri tem lahko usmerjal in tako bi se tudi on malo zaposlil.

Osmi mesec za zdaj poteka super. Počasi zaključujem z delom in se pripravljam na porodniški dopust. Kljub temu, da si želim ostati aktivna vse do konca, pa si želim zadnji mesec vseeno malo bolj nameniti počitku, umiritvi in pripravi na zelo aktivno zadnje dejanje nosečnosti - porod.