Iskreno, pisanje bloga je v tem trenutku kar težko, saj sem z mislimi že drugje - pri porodu in od tam naprej pri dojenju. Sicer se trudim biti v trenutku, uživati še zadnje dni/tedne nosečnosti, vendar pa vem, kako izjemni trenutki so pred mano in mi zato tudi čuječnost in uživanje v trenutku ne gresta preveč od rok.

Kljub tarnanju v prejšnjih stavkih pa vsak dan mine izjemno hitro. Kako tudi ne bi, saj imam na seznamu kup stvari, ki jih opravljam dnevno, da bi se na porod čim bolje pripravila. Te zanima, kaj vse je na tem seznamu?

  • Jutra začnem s čajem malininih listov. Pravijo, da je dober za mehčanje. Okus sicer res ni božanski, vseeno pa se prisilim in popijem skodelico na dan.

  • Sledi tuširanje, ki vključuje masažo presredka. Po mnogih mnenjih nedokazana metoda za manjšo verjetnost prereza presredka, pa vendar. Škodi tudi ne :).

  • Nadaljujem s toplim termoforjem, s katerim si med dopoldanskim branjem grejem križnico. Čeprav so temperature visoke, pustim, da termofor ni prevroč, nato pa upam, da, kot sem prebrala, s tem vplivam na mehčanje vezi.

  • Dvakrat na teden sledi še parni pripravek iz senenega drobirja. Metoda se uporablja šele od 38. tedna naprej, saj lahko povzroči tudi popadke. No, pri meni se za zdaj to še ni zgodilo.

  • Večer zaključim z ogromno skodelico čaja različnih zelišč (gre za čajno mešanico listov malinjaka, melise in koprive, zeli navadne plahtice, njivske preslice in rmana). Tudi ta mešanica naj bi pripravljala na porod, pa še pitna je.

Zaradi vseh naštetih aktivnosti se pogosto kdo od prijateljev norčuje. Dejstvo pa je, da nobena od naštetih aktivnosti ni škodljiva, obstaja pa možnost, da mi bodo na koncu koristile. Zato jih opravljam z veseljem in ljubeznijo.

V skupnosti nosečk, ki v kratkem pričakujemo svoje novorojenčke, opažam vedno večjo razdražljivost in neučakanost. Predvsem pa to opažam pri sebi. Slabe volje sem lahko brez posebnega razloga, hitro se razjezim in zelo sem nepotrpežljiva. Čeprav vem, da to ni ok in da pogosto ni pošteno do drugih, predvsem do najbližjih, pa glede tega nisem preveč stroga do sebe. In zdi se mi pomembno, da tudi drugi niso do mene. Kljub vsemu gre za zelo specifično obdobje, polno čustev, hormonov, skrbi, pričakovanj. Hitro bo minilo, stvari pa se bodo (upam) tudi hitro vrnile na stare tirnice.

Kljub hitrim spremembam v razpoloženju obstajam optimistična in se mi zadnji tedni ne zdijo preveč naporni. Pa vseeno, dete, ne pusti me čakati predolgo, prav? :)