Učenje se začne prav v trenutku, ko malo bitje pride na ta svet, in verjamem, da se ne konča. To ni štiri- ali petletno izobraževanje, pač pa šola za vse življenje. In katere lekcije sem spoznala v prvih dveh mesecih?

  • Planiranje je precenjeno. Pred prihodom Svita sem vedno vse skrbno splanirala. Običajno kar do minute natančno, saj je bil moj urnik vedno (pre)poln. Ob prihodu novega družinskega člana pa kar naenkrat moj urnik ni bil več samo moj in tempa ne diktiram jaz. Mali Svit je hitro pokazal, kdo bo od sedaj naprej šef. Na začetku sem imela s tem nekaj težav, saj se nekajkrat zaradi dojenja ali previjanja nismo mogli držati dogovorjene ure za kosilo in to me je frustriralo, saj ne maram zamujanja. Prav hitro pa sem ugotovila, da je to nekaj, česar se bom morala navaditi, saj bo odslej stalnica. Uvedli smo stil “go with the flow” in vsem nam je veliko lažje.

  • Čas teče prehitro in vsaka minuta šteje. Že v teh dveh mesecih se je mali Svit popolnoma spremenil - od začetnega nebogljenčka z zgolj 2810 g do konkretnega dojenčka z že več kot petimi kilogrami. Od novorojenčka, ki je večinoma samo spal, do aktivnega dojenčka, ki vsak dan pokaže nekaj novega in ki že aktivno in glasno uveljavlja svojo voljo. Kar srce me zaboli, ker se ne morem več spomniti, kako je bilo prve dni, ko se nam je Svit pridružil. Občutki so bili nepozabni, ne spomnim pa se več Svita kot novorojenčka. In vem, da bom čez par mesecev pozabila, kako je bilo, ko je imel dva meseca. Zato poskušam vsak trenutek z njim izkoristiti, si ga vtisniti v spomin in uživati. Tudi ko joče.

  • Dojenčki jočejo. Dejstvo, ki ga pozna vsak, vendar pa prej o njem ne razmišljaš oziroma ga ne doživiš na tak način, kot ko joka tvoj dojenček. Skozi Svitov jok se učim predvsem sprejemanja tega joka. To ne pomeni, da bi ga pustila jokati, ampak da me njegovega joka ni strah. Eden večjih strahov vseh staršev in tudi moj je, kaj se bo zgodilo, če bo dojenček začel jokati sredi lokala, v vozičku, v trgovini, jaz pa ga ne bom znala pomiriti. Strah je bil na začetku tako močan, da me je kdaj pa kdaj odvrnil od sprehoda s prijateljico ali srečanja na jutranji kavi. Le kaj si bodo mislili drugi, če Svit začne na ves glas jokati? Nikoli nisem zares razmišljala, da bi bila slaba mama, verjetno pa se bojim ravno tega, da bi si to mislili drugi. Kmalu sem se sprijaznila s tem, da dojenčki pač jočejo. Ne le moj, pač pa prav vsi. In da zares ni pomembno, kaj si drugi mislijo o tem, pač pa je bolj pomembno to, da v tistem trenutku svojemu sinu znam ponuditi pravo tolažbo. In vem, da to znam in zmorem.

  • Navade pri dojenčkih ne obstajajo. Lekcija je na nek način povezana s planiranjem - ko Svit nekaj naredi, pokaže določen interes, je nad nečim navdušen ali pa česa ne mara, sem na začetku hitro zaključila, da to tako je in to pričakovala to isto tudi vnaprej. Kasneje pa sem ugotovila, da so te stvari bolj odvisne od “dnevnega navdiha”, kot pa da bi dejansko postajale njegove navade. Tako me je na začetku pogosto skrbelo, če je enkrat spal več, drugič manj, če mu je bila en dan igralna podloga všeč, drug dan pa ne. Spomnim se dneva, ko so ga močno mučili krči in to cel dan. Jaz pa sem bila zaprepadena, da bo tako sedaj videti naš vsakdan in sem se ves čas ukvarjala s tem, kako bom to prenesla. Seveda je bila situacija že naslednji dan popolnoma drugačna.

  • Nov nivo potrpežljivosti. Če ima potrpežljvost imela različne nivoje, otrok definitivno zahteva, da svojo potrpežljivost razviješ do najvišjega. Pa ne mislim toliko na ta negativni del - se mi zdi, da ko govorimo o potrpežljivosti, vedno pomislimo na to, da je potrebno malo potrpeti, nekaj pretrpeti. Potrpežljivost mislim bolj v smislu, da vse zahteva svoj čas, da se ti v tem obdobju res ne sme nikamor muditi. Da si vzameš čas za previjanje otroka, za kopanje, za pogovor z njim. Da otroku daš čas za vsako od teh aktivnosti, da ni konstantnega hitenja in da si res z njim. Vem pa, da me v kasnejših mesecih čaka spoznavanje tudi druge vrste potrpežljivosti :).

Mislim, da bi ta blog lahko imel nadaljevanje prav vsak mesec. Svit me vsak dan pripravi do tega, da se naučim nekaj novega, da spoznam nov delček njega in tudi sebe. In ne glede na to, kako klišejsko se to sliši - da sem zaradi njega boljša jaz.