Ko mine začetni adrenalin in ko prideš domov iz porodnišnice, se zares začne novo življenje. Življenje, ki ne bo nikoli več enako prejšnjemu. Večinoma v pozitivnem smislu, na začetku pa včasih tudi v negativnem. A o tem skoraj nihče ne govori. In seveda tega nihče ne pričakuje. Vsaj jaz nisem, čeprav je Svit daleč od tega, da bi bil naporen novorojenček. Zakaj mi je bilo torej na začetku težko?

Spomnim se prvih ur v porodnišnici s Svitom. Potem ko je Nejc odšel domov in ko sestre niso več skakale okrog mene, ko tudi cimre še nisem imela in sem prvič ostala sama s Svitom. Moram priznati, da je bilo vse skupaj zelo nenavadno. Počutila sem se nekako otopelo. Poleg mene je bilo bitje, odvisno od mene. Vedela sem, da sem jaz tista, ki ga moram nahraniti in previti. In to sem počela. Tako zavzeto, da sem na začetku celo malo pozabila, da je to tudi bitje, ki ga moram ljubkovati, ki ga lahko objemam in poljubčkam, kolikor želim, in da je prav, da mu na vse možne načine izkazujem, kako rada ga imam. To se je seveda že kmalu spremenilo, še vedno pa se nasmehnem ob misli, kako zelo sem se takrat fokusirala na vsa “opravila”in kar pozabila, da na prvem mestu to malo bitjece potrebuje ljubezen (no, mogoče je mleko vseeno na prvem mestu).

Po naravi sem zelo družabna oseba, vedno obkrožena z drugimi, kar mi zelo ugaja. Zato sem bila že v porodnišnici presenečena, da nisem imela želje in potrebe po pretiranem stiku z drugimi. Komaj sem odgovorila na sporočila, da bi po telefonu poklicala kakšno prijateljico, pa mi je bilo popolnoma odveč. To se je nadaljevalo tudi v prvih dnevih, celo tednih, ko sem prišla domov. Enostavno se je v tako kratkem času zgodilo toliko novega, da dodatnih dražljajev nisem potrebovala. In priznam, da me je vse skupaj kar malo zmedlo. Nekajkrat sem se celo vprašala, ali tako izgleda poporodna depresija.

Potem pa je bil tukaj še Svit, moj prečudoviti novorojenček, ki ga apsolutno nisem poznala. Nisem vedela, kaj pomeni njegov jok, kaj želi od mene, kako naj ga potolažim. Roko na srce, na srečo ni jokal veliko. Vseeno pa je bil vsak trenutek njegovega nezadovoljstva zame hud psihični stres. Ta je bil še toliko hujši, če je bila prisotna še kakšna druga oseba (ki ni bila moj mož Nejc). Konstantno spraševanje mladopečene mamice o tem, ali ima dovolj mleka, ali je njeno mleko mogoče premalo, če je preizkusila to in ono, res ne pomaga pri njenem dobrem počutju. Saj vem, da je vsak želel samo pomagati, pa vseeno takrat ob močnem vplivu hormonov tega ne razumeš na ta način. Tako mi je bilo nekako najljubše, če smo bili kar sami.

Poleg tega se mi je zdelo, da nimam popolnoma nič časa zase. Pa ne mislim časa za kavo s kolegico ali obisk joge. V mislih imam preprosta vsakodnevna opravila, kot so tuširanje, striženje nohtov ali pa čiščenje kopalnice (ja, sedaj tudi to jemljem kot čas zame).

Ko pogledam nazaj, se mi zdi šesti teden nekakšen mejnik. Vsaj zame je bil. Takrat sva se s Svitom že nekako uskladila. S tem mislim na to, da sem jaz ugotovila, kaj želi od mene v katerem trenutku. Tudi čas si znam organizirati tako, da lahko normalno pojem zajtrk, skočim do trgovine in si celo nalakiram nohte. Od začetne nervoze in stresa sem se uspela pomiriti in najti ravnovesje, ki dobro dane meni, posledično pa tudi Svitu. Tako ob njegovem joku ali slabšem dnevu ne doživljam več toliko stresa, pač pa čutim ogromno ljubezen in željo, da bi mu lahko pomagala.

Vsakemu, ki me vpraša, kako je biti mama, povem, da je bilo v začetku težko. Pa ne zato, da bi se komu smilila ali pa da bi želela koga prestrašiti. Enostavno se mi zdi prav, da se o tem govori. In da vsaka mama ve, da ti začetni negativni občutki niso nič nenavadnega in da bodo minili, predvsem pa niso nekaj, česar bi se morale sramovati. Kar pa se mi zdi še bolj pomembno, je, da kljub nenaspanosti in zmedenosti uživaš v vsakem obdobju in trenutku. Dnevi in tedni namreč tako hitro minevajo in danes se komaj še spomnim, kako je bilo, ko je bil Svit novorojenček. Vem pa, da sem tudi tisto obdobje zaužila in izkoristila maksimalno. In to me pomirja.