Nosečnost in rojstvo sta prav gotovo ena večjih čudežev človeštva. Včasih me je fasciniralo na primer dejstvo, da nekdo v Sloveniji napiše elektronsko ali sms sporočilo, dobi pa ga lahko nekdo v Indoneziji oziroma kjerkoli na svetu. No, še veliko bolj fascinantno je dejstvo, da iz nekaj tako malega nastane čudovit otrok, ki najprej devet mesecev raste v tebi, nato pa se rodi novo bitjece. Prav nenavaden je občutek, ko se v porodnišnico odpraviš s trebuhom, čez tri dni pa se vrneš z novorojenčkom v rokah. In res je, kot pravijo izkušene mame - stvari niso nikoli več enake.

Prvih par dni z novim družinskim članom nismo točno vedeli, kaj bi počeli en z drugim. Mali Svit je večino časa spal ali pa se hranil. Midva z Nejcem pa sva večino časa strmela vanj in se čudila čudežu pred nama. Tako miren in zadovoljen je bil. Ker je bil Nejc na dopustu in ker smo bili prve dneve še samo doma, se je vse vrtelo okrog novega člana. In moram priznati, da je bilo prav nenavadno, saj sva z Nejcem prej imela vedno tisoč in eno stvar, o kateri sva se želela pogovoriti, naenkrat pa nama je Svit predstavljal cel svet.

Večkrat sem prebrala, da novorojenčki spijo okrog 20 ur na dan. No, naš Svit je bil novorojenček očitno samo en teden, nato pa je prav hitro postal pravi gospod s svojimi zahtevami. Drugače povedano, v drugem tednu so se pojavili krči. Mame, ki ste preživele fazo krčev pri svojih dojenčkih, veste, o čem govorim. Zavedam se, da je to le razvojno obdobje in da je normalno, vseeno pa je tako hudo, ker ne morem storiti nič, da bi bilo Svitu lažje. V dveh tednih smo preizkusili že praktično vse znane metode, od raznih kapljic, masaž, diet ... Trenutno sem iz svoje prehrane ukinila vse mlečne izdelke. Včeraj sem se odločila, da je to zadnja stvar, ki jo preizkusimo. Če ne bo delovalo, bomo počakali, da obdobje mine. Moram pa priznati, da je zadeva izjemno stresna - ves čas se sprašuješ, če je to normalno, kaj bi še lahko naredil, kaj delaš narobe, zakaj ravno naš otrok, če pa ima krče le eden od petih otrok in podobno.

Pozitivno pa me je presenetilo, da nočno prebujanje in vstajanje sploh ni tako grozno. No, v našem primeru včasih je - Svit se prebudi samo enkrat, okrog dveh ponoči. Vendar ostane buden do jutra :). Kakorkoli, vedno sem bila bolj zaspane sorte in že nočni sprehod do toalete je bil včasih podvig. Nisem si predstavljala, kako bom vstajala večkrat na noč, da bom nahranila sinka. In sploh ni grozno! Očitno res obstaja materinski instinkt, zaradi katerega nepredstavljive stvari postanejo kar naenkrat preproste.

Potem pa so tukaj še skrbi, ki sem se jih v nosečnosti z različnimi metodami kar učinkovito otresla. No, ker ni časa za te različne metode, so skrbi vedno prisotne. Kadar Svit je malo manj, me skrbi, zakaj je tako, naslednji dan pa cel dan je, in meni spet ni prav. Enako je s spanjem. Pa kakanjem in lulanjem. Vem, da ne smem biti prezahtevna do sebe, vseeno smo še v fazi privajanja, vendar si želim, da bi v prihodnjih mesecih zopet našla čas, da poskrbim tudi zase in za svoje psihično in fizično zdravje. Vem, da bo to koristno za vse tri.

Če zaključim to kačo brez repa in glave s svojimi prvimi občutki glede življenja v troje, citiram kar mojega moža: to je najlepši in najtežji dopust do sedaj! :)