Najpogostejše vprašanje prijateljev je, ali je materinstvo težje ali lažje, kot sem si predstavljala. Moj odgovor ostaja enak - težje. Ko sem malo bolj raziskala, zakaj, je razlog popolnoma razumljiv in logičen - v času nosečnosti sem si čas po porodu predstavljala kot čas, ko bom veliko vozičkala, imela ogromno časa, zjutraj malo dlje pospala ... Malo preveč sem se osredotočila na besedo dopust v besedni zvezi porodniški dopust :). Čeprav je celotna izkušnja materinstva težja, kot sem si predstavljala, pa je veliko stvari, ki sem si jih predstavljala kot veliko bolj grozne, pa sploh niso.

Ena teh stvari je nočno vstajanje. Pred porodom je bila to stvar, ki sem se je najbolj bala. Prepričana sem bila, da bom otrokov jok prespala, če pa ga bom že slišala, bo nočno vstajanje najbolj mučna stvar materinstva. Izkazalo se je, da temu ni tako. Vstajam 4-5 krat na noč, spanje v kosu traja največkrat nekje med uro do uro in pol. In sploh ni mučno! Res pa je, da včasih med dojenjem zaspim in se zbudim čez kakšno uro. Svit se sploh ne pritožuje, da je ta čas lahko prespal v mojem naročju.

Prej sem imela občutek, da ima novopečena mamica vseeno več časa. Za vse. Konec koncev je moja naloga hranjenje in previjanje, to pa že ne more biti pretežko. In čeprav je to res, dnevi minevajo z nezaslišano hitrostjo. Ne-mamice tega običajno ne razumejo. Prijateljica, ki je rodila dober mesec za mano, se je smejala, ko sem ji razlagala fenomen pomanjkanja časa, en teden potem, ko je rodila, pa me je poklicala, da sedaj točno razume, o čem sem govorila. Če v trgovini srečate osebo ženskega spola, precej neurejeno, nenaličeno, z razmršeno frizuro in umazano obleko, je ne obsojajte preveč, mogoče je le mlada mami :).

Pričakovala sem tudi, da se življenja z novim članom hitro navadiš. Da hitro osvojiš navade dojenčka in potem ti je vse jasno in življenje teče mirno in predvidljivo naprej. Nisem pa pričakovala, da so navade dojenčka vsak dan drugačne. Da torej niso navade. Ko imam že občutek, da mi je nekaj jasno, da vem, kaj določena stvar pomeni, kaj je Svitu všeč in kaj ne, se to nenadoma, čez noč spremeni. In jaz sem zbegana in spet na novo “programiram”, kdo je moj Svit in kaj lahko od njega pričakujem.

V teh nekaj tednih pa sem se naučila še nekaj pomembnega, povezano s pričakovanji. Nikoli, ampak res nikoli ne smem imeti določenih pričakovanj in glede na to načrtovati aktivnosti, ker sem potem brez potrebe razočarana. Naj razložim na primeru. Ko Svit začne mežikati pogosteje, to kar kaže na to, da bo zaspal. Jaz v mislih naredim že cel načrt, česa se bom lotila, ko zaspi, kaj vse bom postorila, mogoče v miru pojedla, pospravila kopalnico ... Nakar se Svit odloči, da je bilo počitka dovolj, da je potreboval samo kratek “power nap” in že je nazaj v akciji, jaz pa razočarana, da planov ne bom mogla uresničiti. Tako sedaj ničesar ne planiram, ko pa dejansko zaspi, se odločim, česa se bom lotila.

Ko sem zadnjič rekla prijatelju, da je izkušnja težja, kot sem pričakovala, se je pritožil, da vsi ostali govorijo samo o tem, kako je to nekaj najlepšega in da tega ne bi zamenjali z nič na svetu. Jaz pa sem mu odgovorila, da se težko in lepo ne izključujeta.

Čeprav je težko, se tudi jaz strinjam z vsakim, ki reče, da tega ne bi zamenjala za nič na svetu.