Eno veliko pričakovanje, ker ne veš točno, kaj in kako se bo odvijalo in kaj lahko pričakuješ od sebe in od svojega partnerja. Nosečnost, porod in starševstvo so tako individualni dogodki in odvisni od posameznika in njegove izkušnje, da težko karkoli zaključiš na osnovi tega, kar ti pove sestra ali kar prebereš na spletu. Vseeno vse te zgodbe ustvarjajo neka pričakovanja. In kakšna so trenutno moja? Danes sem razmišljala o pričakovanjih o porodu. Zabavno jih bo zapisati, da se lahko enkrat vrnem in preverim, kakšna je realnost. In upam, da zame ne bo veljala formula sreča = realnost - pričakovanja.

Kar ne morem verjeti, da že aktivno razmišljam o porodu. V bistvu je skrajni čas, trenutek lahko napoči zelo kmalu. V naslednjem tednu vstopam v zadnji mesec in mali je že v pripravljenosti, da se nam pridruži. Starševska šola, par dobrih knjig in zgodbe prijateljic so hočeš nočeš ustvarila določena pričakovanja, ki jih imam o porodu.

Prvo od njih, zagotovo realno, je, da je porodna bolečina nekaj, česar ne pričakuješ in na kar se absolutno ne moreš pripraviti. To dejstvo sem sprejela, čeprav v praksi (še) ne vem, kaj to pomeni. Ob prebiranju različne literature večkrat primerjajo izkušnjo poroda z maratonsko izkušnjo. Oh, ko bi le bilo tako! Moja maratonska izkušnja je bila namreč čudovita - kratka, nenaporna in uživala sem prav v vsakem pretečenem kilometru. Ko sem moža vprašala, ali misli, da je lahko tudi porod tako pozitiven je hladnokrvno in brez pretiranega razmišljanja odgovoril, da ne. In hvaležna sem mu za to, saj si tako nisem ustvarila previsokih in nerealnih pričakovanj, zaradi katerih bi bila na koncu lahko razočarana.

Trenutno pričakujem, da bom med porodom močna, da ne bom obupovala, da bom sposobna vsaj začetni del preživeti na nogah, v gibanju. In da bom bolečino znala predihati, da mi bo Nejc stal ob strani in nudil ustrezno oporo in da bo osebje prijazno. Da bo šlo vse tekoče. Moja mama in sestra sta vse porode opravili hitro, v največ štirih urah, jaz sem bila rojena celo v dvajsetih minutah, zato pričakujem, da tudi porod pri meni ne bo trajal predolgo. Da me ob tem, ko se bo vse skupaj začelo, ne bo zgrabila panika in da se bom do res hudih bolečin celo smejala in se znala pohecati iz dogajanja in situacije.

Tako, pa sem napisala. Sedaj je črno na belem. In čeprav sem se pred začetkom pisanja prepričevala, da pričakovanj nimam, saj jih je bolje ne imeti, ker si v nasprotnem primeru prehitro in prepogosto razočaran, jih vseeno imam. Realna, nerealna, ni pomembno. Taka so v tem trenutku. Vseeno pa se z enim majhnim delčkom v možganih prepričujem in se pripravljam, da temu ne bo nujno tako. Da je porod vseeno dogodek, pri katerem imaš zelo malo vpliva. Da se dogaja sam od sebe. Da ga vodi avtonomno živčevje in da ti pri tem le pomagaš.

Kljub temu, da sama poroda ne morem sprožiti, ga zaustaviti ali usmerjati po svoje, mislim, da lahko zelo močno vplivam na svojo porodno izkušnjo in sicer ravno s pričakovanji, s katerimi vstopam v dogodek. Verjamem, da moč misli, pozitivnih ali negativnih, opravi svojo vlogo. In moč pozitivnih misli gotovo pripomore k temu, da je izkušnja bolj pozitivna, kot bi bila sicer. Kar predstavljajte si, kakšen je dan, za katerega se že vnaprej odločite, da bo naporen, saj imate v službi natrpan urnik, zunaj pa pada dež. V večini primerov si zvečer potrdite, da je bil dan res naporen. Če pa se kljub slabemu vremenu in napornemu delavniku odločite, da bo dan dober in da boste iz njega ustvarili kar največ, boste verjetno zvečer v posteljo legli utrujeni, a hkrati zadovoljni. In to pričakujem tudi od mojega poroda.