Zase bi lahko rekla, da sem deloholik. Po moji definiciji to pomeni, da imam rada svoje delo in službo, da sem v ta del pripravljena vložiti veliko svojega časa in energije in da mi že od nekdaj predstavlja pomemben del mojega življenja. Delam že od svojega petnajstega leta in delo sem vedno imela rada, ne glede na to, kakšno je bilo. Seveda se tudi meni kdaj zgodi, da zjutraj težko vstanem in da bi najraje preležala dan, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Delo mi predstavlja možnost samouresničitve, uveljavljanja lastnih idej, kreativnosti, razvoja in tako predstavlja velik del tega, kdo sem.

Preden sem zanosila in aktivno začela razmišljati o materinstvu, sem včasih razmišljala o tem, kako mora biti, če si celo leto odsoten iz službe, na porodniškem dopustu. In takrat se mi je zdelo to nekaj nemogočega in nepredstavljivega. Moje predstave so bile sicer precej nerealne, saj sem porodniški dopust primerjala z običajnim dopustom. Izkušnje porodniškega dopusta pač še nisem imela, dopust pa je bil v moji glavi najbližji približek. In ker se poznam, dobro vem, kako težko odklopim službo v času dopusta. Pa ta običajno traja le 14 dni! Tako mi je bila in mi je še vedno predstava o tem, da bi službo odklopila za celo leto, popolnoma nerealna. Po drugi strani pa se zavedam, da so ta hip nerealna tudi moja pričakovanja glede materinstva in da si vse skupaj predstavljam preveč pozitivno in lepo. In v tej idealni sliki seveda ni neizvedljivo, da se ne bi od časa do časa vključila tudi v službene aktivnosti.

Kakšno porodniško si torej želim in kakšne cilje imam? Predvsem si želim, da bi si pred porodom uspela vzeti nekaj časa zase, si res odpočila, prebrala kakšno dobro knjigo in se pripravila na veliki finale. Zdi se mi, da imam časa še dovolj, po drugi strani pa me je včeraj presenetilo sporočilo prijateljice, s katero sva imeli rok v razmiku dveh dni, da v rokah že pestuje svojega sina. To me opozarja na dejstvo, da časa vseeno mogoče ni na pretek in da si moram čas za počitek vzeti danes, ker se mala štručka lahko že jutri odloči, da se nam pridruži. Vem, da odklop od dela ne bo enostaven, zato vidim samo eno rešitev - da se v to prisilim. In da si naredim načrt in urnik, koliko in v kaj bom še vključena in te aktivnosti zmanjšati na minimum. Včasih imam namreč težave s tem, da stvari spustim iz rok, saj imam občutek, da bo podjetje težko delovalo brez mene in da je od mene odvisnih ogromno aktivnosti in nalog. Na koncu se vedno izkaže, da to ni čisto res in da vse steče brez večjih težav. Le jaz se počutim bolje, če temu vsaj delno verjamem.

Res si želim, da bi bil porodniški dopust obdobje, kjer bi se novemu članu lahko v čim večji meri posvetila in mu nudila pozornost, ki jo potrebuje. Vseeno mislim, da to ne pomeni nujno 100% izključenost iz poslovnega sveta. Vse kar si želim, je to, da bi znala najti ustrezeno ravnovesje med enim in drugim. Veselim se, da bom že kmalu lahko videla, kako mi to uspeva.