Pakiranje torbe je eno zadnjih dejanj pred odhodom v porodnišnico. No, pri meni je bilo to res zadnje dejanje priprav. Res se mi ni zdelo potrebno, da bi to naredila pred pričetkom porodniškega dopusta. Predstavljam si namreč, da se porod začne počasi in da bi tudi v tistem trenutku imela časa za pakiranje še na pretek. Saj nas vendar ves čas “strašijo”, kako dolgo vse traja pri prvorodkah, od kje potem kar naenkrat naglica? Kljub vsemu sem se ta vikend “vdala pritiskom” in se odločila, da pripravim stvari za porodnišnico.  

Seznama, kaj vse naj gre v torbo, nisem pisala, saj na spletu obstaja ničkoliko popisov, ki te opozorijo na vsako malenkost. Vsaka nosečka ima malo drugačno izkušnjo, drugačne so tudi prakse v porodnišnicah, ampak po par prebranih seznamih vidiš, da se ne razlikujejo bistveno med seboj. Tako je bila moja torba spakirana hitro in učinkovito. In seveda z veliko ljubezni. Dve stvari, ki sta se meni zdeli še posebej pomembni in ki ju ne najdeš na vseh seznamih, so prigrizki (od ure poroda je namreč odvisno, kdaj boš dobila naslednji obrok in bojda zna trajati precej več, kot bi si želela po napornem porodu) in kakšna dobra knjiga. Jaz sem s seboj spakirala par knjig o dojenju, glede na to, da sedaj več pozornosti posvečam porodu, o dojenju pa še nisem utegnila prebrati veliko. Več ali manj sem spakirala stvari zase, za novorojenčka pa jih bo ob odhodu iz porodnišnice prinesel Nejc. Kljub vsemu sem se odločila, da tudi za novorojenčka vzamem kakšno stvar. Odločitev je bila težka, na koncu pa sem v torbo spakirala dudo in tetra plenice.  

Kot rečeno, ker seznamov obveznih potrebščin za v porodnišnico obstaja veliko, o tem ne bi izgubljala besed. Ob pakiranju porodne torbe pa sem veliko razmišljala tudi o tem, kako želim za odhod v porodnišnico opremiti sebe. Kaj želim torej “spakirati” v svoje misli, zavestne in nezavedne, za čas, ko se bo porod pričel.

V mojo “mentalno” porodno torbo sem spakirala naslednje:

  • Sproščenost. Verjamem, da se mi to v tem trenutku zdi mogoče lažje, kot pa bo v resnici. Gre namreč za popolnoma novo situacijo, nad katero imam malo vpliva. Zato sem se na to začela pripravljati že prej - aktivno vadim tehnike dihanja, pomagam si z vizualizacijo, progresivno mišično relaksacijo in medicinsko hipnozo. Vse to mi pomaga, da se pripravljam na trenutek, ko se bo porod pričel in ko je še posebej pomembno, da je telo kar se da sproščeno.

  • Sprejemanje in prilagodljivost. Zavedam se, da potek poroda ne bo pod mojim nadzorom in da bom največ naredila s tem, če bom s telesom in osebjem, ki mi bo dajalo napotke, sodelovala. Trenutno imam v glavi sicer idealen scenarij, kako bo vse skupaj potekalo, obenem pa se zavedam, da v resnici ne bo nujno tako. Trudim se, da tukaj ostajam maksimalno prilagodljiva. Da se prilagodim svoji porodni izkušnji, ne glede na to, kakšna bo.

  • Osredotočenost: v različnih porodnih dobah na različne stvari, na začetku ob manj bolečih popadkih predvsem na vizualizacijo lepih krajev, dogodkov. Ko bodo popadki postali močnejši, predvsem na sproščanje bolečine skozi različne tehnike. In ko bo čas, da spoznam otročička, predvsem na finalne potiske in na to, da bo dete čim prej pri meni. Še posebej všeč mi je, da bo pri teh tehnikah sodeloval tudi Nejc in mi pri tem pomagal. Prepričana sem, da bo izkušnja tako za oba še lepša.

Moja mentalna porodna torba zagotovo vsebuje manj stvari kot tista fizična. Vsekakor pa sem za pakiranje in pripravo potrebovala precej več časa. Kljub temu, da porodne izkušnje ne bom mogla zavestno voditi, pa sem prepričana, da lahko z vsemi temi aktivnostmi vplivam na končni izid. Se že veselim trenutka, ko bom lahko napisala blog o svoji porodni zgodbi. Ne glede na to, kakšna bo.