Če primerjam tedne in mesece moje nosečnosti, opažam, da sem iz meseca v mesec bolj sproščena. Eden od razlogov je zagotovo ta, da se na vse skupaj malo »navadiš«, verjamem pa, da tudi ta, da se aktivno soočam z nosečniškimi skrbmi. V prvih mesecih je vse novo in nove stvari avtomatsko same po sebi prinesejo nešteto vprašanj. Odgovore pa najpogosteje iščem(o) na spletu. No, tam pa se zares zakomplicira! Če te v začetku nosečnosti bolijo jajčniki, po prebiranju spleta zagotovo končaš s samodiagnosticirano izvenmaternično nosečnostjo. Daleč od tega, da nasveti na spletu niso koristni, le prebiranja in upoštevanja prebranega se je potrebno lotiti z določeno mero distance. Pogosto si rečem, da bi, če bi še enkrat šla čez to izkušnjo (in upam, da bom), že od začetka upošteva sledeče:

  • Sproščanje kot pomemben del zmanjševanja stresa in skrbi. Vsaka nosečnica si sprostitev predstavlja malo drugače – kot aktiven sprehod, kava na sončku, klepet s prijateljicami, nakupi za novega družinskega člana, film s partnerjem,... Vseeno pa se mi v nosečnosti zdi pomembna tudi sprostitev, katere namen je, da si vzamemo čas zgolj zase in za otročka, ki raste pod našim srcem. Da se odklopimo od ostalega sveta in vseh ostalih dražljajev. Jaz sproščanje običajno naredim zvečer, pred spanjem. Po napornem dnevu in pred spanjem res paše in pripomore k boljšemu (in hitrejšemu – včasih zaspim že vmes) spancu. Kako sproščanje poteka? Najbolje, da v sedečem položaju. Pričnem z nekaj navadnimi vdihi in izdihi, da se zavem prostora in sebe v prostoru. Vdihe in izdihe nato poglobim in se osredotočim na dihanje. To mi pomaga, da misli ne tavajo preveč. Sprehodim se čez celo telo, del po del in vsakega z izdihom sprostim. Na koncu se zadržim še pri trebuščku, se povežem z otročkom (običajno tudi on meditira, saj začuda ne izvaja akrobacij) in si za konec v mislih izrečem kakšno pozitivno mantro. O tem, da je in da bo vse ok. Namenim kakšno lepo misel sebi in otročku in že sem v postelji na hrbtu. Ups, na levem boku :). 

  • Kurativa namesto preventiva. Vem, da se to sliši nenavadno in da se v večini primerov svetuje ravno nasprotno. Tukaj mislim predvsem na to, da se ne ukvarjamo s stvarmi, ki bi se lahko zgodile, pa se najverjetneje v resnici nikoli ne bodo. Torej, da si ne preberemo na spletu vseh možnih diagnoz in bolezni, ki bi lahko doletele nas ali našega otroka, ampak se s tem začnemo ukvarjati takrat, ko je v resnici kaj narobe.

  • Verjemi v to, da bo vse ok. To je vodilo, ki se ga poskušam držati tudi na splošno v življenju, ne samo v času nosečnosti. Na nekatere stvari pač nimamo vpliva. In na to, kaj se dogaja z malo štručko v trebuhu (skoraj da) nimamo vpliva. Seveda je priporočljivo zdravo jesti in se gibati, vendar pa to ne bo odločilno vplivalo na to, ali bo z novorojenčkom na koncu vse ok. Zato je enostavno potrebno verjeti, da bo. S pozitivno naravnanostjo in optimizmom lahko otroku veliko bolj koristimo, kot če po spletu prebiramo, kaj vse bi lahko šlo narobe.

Kaj pa tebi pomaga, da se sprostiš in odmisliš nosečniške skrbi?