Mislim, da je en večjih strahov vsake nosečke, kako bo vedela, da se je začelo zares. Tudi jaz sem se ves čas spraševala le to, kako bodo izgledali popadki in kako bom vedela, da je to zares to. Vsaka mamica jih namreč opiše malo drugače. Vsaka pa doda še: “Ko se bo začelo, boš vedela, da je to to”. V petek, 15. 6., ob 15.00 sem tako prvič začutila nekaj, kar sem si predstavljala kot popadek. Ampak zelo, zelo blag. Blažji od menstrualnega krča. Ko sem začela radovedno spremljati uro, sem videla, da se občutek pojavi na vsakih 15 minut. Navdušeno sem povedala Nejcu, ko se je vrnil iz službe, vendar še nisem bila preveč prepričana, da je to to. Zvečer sva se dobila s prijatelji v Kranju na večerji in za vsak slučaj s seboj vzela porodno torbo. Popadki, za katere nisem bila prepričana, da to res so, so se nadaljevali, vendar sva se okrog desetih zvečer vrnila domov. Ker popadki niso bili premočni, sem se brez najmanjšega strahu ali pomislekov veselila poroda.

Ob dveh ponoči so si popadki sledili nekje na 5 - 7 minut in kot večina prvorodk nisem več upala biti doma. Odločila sva se, da se grem pokazati v porodnišnico. Odprta le za slaba dva prsta, in čeprav so mi ponudili, da ostanem v porodnišnici, sem se raje odpravila nazaj domov, saj sem želela, da je ob meni Nejc in da popadke predihavam v domačem okolju. Navodila osebja so bila, naj počakam na popadke, ki si sledijo na 3 do 5 minut, trajajo pa vsaj minuto. Ko sva se vrnila domov (okrog treh ponoči) sva šla najprej na sprehod. Prijeten hladen zrak in popolnoma prazne ulice so mi dobro dele. Nadaljevala sem z beleženjem popadkov in predihavanjem, še vedno nič neznosnega, jaz pa optimistična in pogumna, kar se le da. Ob sedmih zjutraj sem ugotovila, da je pa res skrajni čas za odhod. V porodnišnici so ocenili, da je stanje primerno za porodno sobo.

Ko pomislim za nazaj, sem vse sprejemala z izjemno lahkoto in sproščenostjo. Niti enkrat (do takrat) nisem podvomila, da tega ne bi bila sposobna. Po opravljeni rutinski pripravi na porod (klistir, ctg), se mi je v porodni sobi okrog 9.00 pridružil Nejc in začelo se je predihavanje popadkov, ki so postajali vedno močnejši. Večino časa sva bila v porodni sobi sama, babica naju je prišla pogledat le trikrat. Tudi nama je ustrezalo tako, saj sva imela svoj ritual - doma sva trenirala medicinsko hipnozo, s katero sva želela zmanjšati bolečino in vplivati na celotno porodno izkušnjo. Skoraj do konca nama je to super uspevalo, Nejc je bil enkraten partner v celotnem procesu, po eni strani me je usmerjal, po drugi pa sledil mojim željam.

Intenziteta popadkov se je cel čas stopnjevala in prišla sem do trenutka, ko hipnoza in sproščanje enostavno nista več delovala. Vse, kar je pomagalo v trenutku popadka, je bila osredotočenost na dihanje in hladna brisača, ki mi jo je na vratu potrpežljivo držal Nejc. Začeli so se tako imenovani tiščalniki in s tem vrhunec bolečine. Ne bom se trudila z opisom neopisljivega. In ko pogledam nazaj, si te bolečine ne morem več priklicati. Verjamem, da je tako z razlogom. Babica naju je prišla pogledat ob enajstih in povedala, da sem odprta 8 centimetrov, torej še dva centimetra do finalne faze. Ko je omenila, da lahko to traja tudi dve uri, sem bila prepričana, da ne bom zmogla. Brez Nejca iskreno mislim, da ne bi, tako pa sva predihavala, popadek za popadkom in na srečo je babica ob 11.50 oznanila, da je čas za porod.

V tej fazi sem bila že popolnoma v transu, vedela sem, da moram biti popolnoma skoncentrirana na to, kar mi govori babica in samo slediti njenim navodilom. Sledila je faza potiskanja. O njej sem prebrala različne zgodbe, večinoma precej boleče, zame pa je bil to pravi balzam. Predvsem mi je odleglo. Odleglo, ker sem lahko potiskala in ker sem vedela, da smo pri koncu. V naslednjih 20 minutah sem samo poslušala navodila in delala, kot mi je bilo naročeno. In tako se je ob 12.13 rodil najin prečudoviti sin Svit. Vse, kar je sledilo po tem, je bila ena sama sreča, olajšanje, veselje, ljubezen.

Svojo porodno zgodbo na kratko opišem kot čudovito izkušnjo - vse je potekalo natanko tako, kot sem si želela. Ponosna sem nase in na svoje telo. Ponosna sem, da se nisem poslužila protibolečinskih sredstev, tako kot sem načrtovala od začetka. Ponosna sem na Nejca, ki je bil najboljša opora, ki bi si jo lahko želela. Skupaj sva bila res uigran par. Vesela sem za vsak trenutek, ki sem ga pred porodom namenila pripravam na porod, saj verjamem, da je to eden od razlogov, da imam za sabo pozitivno porodno izkušnjo. Predvsem pa sem presrečna, da se nama je pridružil najin sin Svit, ki zadovoljno počiva ob meni, ko pišem tale blog.